Radžastan - Potopisno predavanje

Rahel priklon. Namaste – priklanjam se božanskosti v tebi.  Zagledam tiste velike črne oči skozi železno ograjo. Črne so bile kot oglje, ki so kar same govorile.  Pojdi. Pojdi z menoj.  Na vlak. Nekaj km počasne vožnje z vlakom boš doživela z menoj in ostalimi preprostimi domačini – džajnisti.  Na postajališču te bodo  prisrčno pričakale opice.  Pojdi v  Radžastan dedinja fotoaparata, tebe bo ta dežela zagotovo prevzela in očarala. 

Pred prihodom leta 2020 sem odpotovala k očarljivi deklici, k množici barvitih ljudi,  k mestom, trdnjavam in palačam. Vohala sem tiste vonjave, prijetne in manj prijetne. Dišalo je po cimetu, žafranu, kurkumi, po bogastvu in revščini, z roko v roki.  Ali je res bilo božansko? Besede so bile odveč,  ko sem v  večernem času zagledala palačo vetrov – paša za oči  je bila  ta veličastna  arhitekturna umetnina.  S kamelo sem odjahala v puščavo Tar. Božiček je prišel na zlatorumene sipine in tam me pričakal z rumom. Uživala sem ob sončnem zahodu, ker sem se skoraj sonca dotaknila.   Zabavala sem se na nočni zabavi, ki so jo brezplačno prirejali najboljši ulični  godci (psi).  Zredila sem se za  kg ali dva.  Ovira ni bila močno začinjena  hrana, so že vajeni tujcev. Na jedilniku je pisalo tika chichen,  chacha masalla,  shahi panir, dal, nikjer pa ni pisalo no spices.   Sline sem cedila že ob pogledu na estetske sladice, podobne lokvanju. 14 dni sem pisala slovar: samosa, razgula, ladu, gupaldžamun,  barf, lassi,  keyeri, džohar, maharadža,  sadu, svami,  betel  itd… in zdaj iščem prevajalca, takega, ki ne bo žvečil betel.  Navdušena in očarana sem bila nad mogulsko kulturo (in arhitekturo), ki me je spremljala tudi v najožji uličici. Prevzeta sem bila nad  jato sibirskih žerjavov. Kaj pa nad templjem,  v katerem živi 10.000 podgan?  Kaotično. Je, ampak ta kaotičnost ima v Radžastanu smisel. Vsak lahko občuti orintalsko vzdušje. Jaz sem občutila to že s skodelico masalla čaja in pogledom na turbane. Namaste. 

Pripovedovala bo Nives Kačič